Ko sem bila še občutljiva za menja drugih, sem dovolila, da so v meni zatrli željo po pisanju. V bistvu je bila to moja edina priložnost izražanja čustev in misli in kjub temu tudi pri pisanju si nisem nikoli dovolila razkriti preveč. Tako močno sem se bala, da bodo ljudje izvedeli, kdo in kaj sem ter kaj se mi je pripetilo ali celo kaj se mi dogaja, da pisanje sploh ni bilo način izražanja, sploh pa ne čustev! Nobenih podatkov mojega življnenja nisem razodevala, nobenih resničnih opisov podajala, nobehih čustev opisovala, ker jih tudi nisem imela. Bila sem otopela in v bistvu tudi obstajala nisem. Kaj pa naj bi pisala, če se pa ni nič dogajalo, če nič nikoli ni bilo?! Kako lahko piseš o nekom, kogar ni.
Ena od mojih otroških zgodb je šla približno takole: v revni bajtici je živel starček z zakladom, ki ga je (če se še dobro spominjam) tik pred smrtjo zakopal na vrtu za bajtico 7 kilometrov globoko. Prvi popravek učiteljice Jane v tretjem razredu in edini, ki se ga spomijam, je bil ta, da je starcek zakopal zaklad 3 metre globoko, ne pa 7 kilometrov. Zgodico je prebrala celemu razredu. Bilo mi je zelo nerodno. Se danes se je spominjam, kako je sedela na stolu. Okoli nje smo napravili krog malčki. Strmeli smo vanjo oziroma bolje receno strmeli so vanjo, saj se spominjam tega, kako so strmeli vanjo, med njimi tudi jaz. Na parketu učilnice je bilo še videti znamenja osmojenega lesa, kjer je nekoč v davnih časih stala peč. Mojo osnovno šolo so pred nekaj leti popolnoma porušili in jo na novo zgradili, saj so v času socializma preveč privarčevali na temeljih. Tistega parketa, na katerem je bilo označeno mesto, kjer je stala peč, ni več.
Ta opazka o mojih zgrešenih predstavah o merah mi še ni vzela peresa iz rok. Dolgo časa po starčkovi smrti je nekdo denar našel in živel srečno do konca svojih dni. Ker jo je učiteljica prebrala pred celim razredom, se danes mislim, da je to bila moja najboljsa pisarska stvaritev in bo tudi ostala.
Uciteljica nam je veckrat takole brala. Spominjam se, da nam je nekoč preprala Cankarjevo črtico Skodelica kave. Na mestu, ko Cankar, nevedoč da mu mati prinaša izprosjačeno kavo, zapodi prihajajočega, je planila v jok. Jokaje je brala dalje. Mene takrat to ni ganilo, nisem razumela. Zavedala pa sem se, da veliko pomeni, kako clovek kaj prebere in da veliko pomeni, kdo bere: eni razumejo, eni se bodo razumeli, eni ne bodo nikoli prisli do bistva, eni pa si ne bodo nikoli dovolili priti do bistva. Jaz si dolgo nisem dovolila taga. Vcasih v danih situacijah je lazje ziveti brez bistva kot pa z bistvom.
Za konec hocem zapisati, da pisem zase. Ker mi pomaga, ker je to moja zelja in moja terapija. Kritike bralcev me ne zanimajo - tudi moje lastne ne. Pisem in objavljam, ker lahko povsod dostopam in ker bom nekoc mogoce hetela komu to pokazati. To bom verjetno jaz v prihodnosti, ko bom ze v celoti obstajala. Z na papir pisano besedo imam slabe izkusnje: zhodba o zakladu je izgubljena med morejm solskih zvezkov. To ni dnevnik, pa ce ze je, je dnevnik preteklosti. Sedanjost je postranska.
